Čas vožnje in čas počitka

Prevozno podjetje uporabi tahografske zapise, urnike dela voznikov ali drugo dokumentacijo, da dokaže izpolnjevanje obveznosti organiziranja vrnitve voznika (uvodna izjava 14 Uredbe (EU) 2020/1054). Druga dokumentacija, ki dokazuje, da je delodajalec za voznika organiziral dejansko možnost vrnitve v kraj prebivališča ali operativni center podjetja, bi lahko vključevala na primer vozovnice ali katera koli druga dokazila o organizaciji potovanja (npr. dokazilo, da je voznik odpotoval nazaj „domov“ z minibusom, ki ga je priskrbel delodajalec).

Kot je navedlo Sodišče Evropske unije (sodba z dne 4. oktobra 2024, zadeve C‑541/20 do C‑555/20, ECLI:EU:C:2024:818, točke 189–198), je želel zakonodajalec Unije prevoznim podjetjem ponuditi določeno prožnost, tako da jim je dal možnost, da z uporabo vse v ta namen upoštevne dokumentacije dokažejo tako izpolnjevanje obveznosti kot tudi način, kako je bila ta obveznost, če je to primerno, v danem primeru usklajena z izraženo izbiro voznika, da svoj redni ali nadomestni tedenski čas počitka preživi drugje, ne pa v kraju svojega prebivališča.

V zvezi s tahografskimi zapisi, glede katerih je v uvodni izjavi 14 Uredbe (EU) 2020/1054 pojasnjeno, da so lahko upoštevni dokazi, Uredba (EU) št. 165/2014, kakor je bila spremenjena s členom 2 Uredbe (EU) 2020/1054, vsebuje sklop posebnih določb, katerih namen je zagotavljanje nadzora nad spoštovanjem določb Uredbe št. 561/2006 (npr. urniki dela voznikov).

Če bi se poleg tega izkazalo, da je treba Uredbo izvesti (npr. tako, da se dodatno pojasnijo nekatera konkretna pravila za izpolnjevanje obveznosti prevoznih podjetij iz člena 8(8a) Uredbe št. 561/2006), se s členom 18 Uredbe (ES) št. 561/2006 od držav članic v skladu s členom 291(1) PDEU zahteva, da sprejmejo ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe. Ukrepi, ki jih države članice sprejmejo za te namene, ne ovirajo neposredne uporabnosti Uredbe niti ne prikrivajo, da gre za akt Unije.

Ker na ravni Unije ali nacionalni ravni ni natančnih predpisov glede načina, na katerega morajo prevozna podjetja dokazati, da izpolnjujejo obveznost, morajo ta podjetja sama kot delodajalec v okviru prožnosti, ki jo ponuja zakonodajalec Unije, izbrati zanesljivo in učinkovito metodo, s katero je mogoče zagotoviti izpolnjevanje zahteve po dokazovanju v zvezi s to obveznostjo, pri čemer uporabijo vsa sredstva, ki jih imajo na voljo v okviru delovnega razmerja, sklenjenega z vozniki.

Dokaze je treba hraniti v prostorih podjetja in jih predložiti, če tako zahtevajo nadzorni organi države članice, v kateri ima delodajalec sedež, ali nadzorni organi katere koli druge države članice. Od voznika se ne bi smelo zahtevati, da mora imeti take dokaze ali dokaze o kraju, kjer je preživel redni tedenski počitek ali daljši odmor. Po izvedenem cestnem preverjanju bi se lahko na primer nadzorni organi odločili, da zahtevajo dodatne informacije o dejavnosti voznika od organov države članice, v kateri ima podjetje cestnega prevoza sedež. Uredba (ES) št. 561/2006 in Direktiva 2006/22/ES zagotavljata, da si države članice pomagajo pri izvajanju Uredbe in preverjanju skladnosti z njo (npr. prek socialnega modula informacijskega sistema za notranji trg (IMI)).

Obveznost delodajalca, da vozniku omogoči redno vrnitev, je organizacijska in povezana z obveznostjo hranjenja ustreznih evidenc, da jih lahko pristojni organi preverijo. Zato izjava/izjava o odpovedi, ki jo podpiše voznik (kot na primer del pogodbe o zaposlitvi ali izjava, s katero se vnaprej odpove pravici do vrnitve), ne more oprostiti delodajalca obveznosti, da organizira delo tako, da omogoča redno vrnitev „domov“. To ne posega v možnost, da je prevozno podjetje oproščeno obveznosti, da organizira vrnitev voznika domov v enega od dveh krajev, določenih v členu 8(8a) Uredbe, če posamezni voznik podjetje obvesti, da se ne želi vrniti v enega od teh krajev.

Če voznik konča svoj delovni čas v enem od teh dveh krajev po svoji izbiri ali v bližini enega od navedenih krajev, potem delodajalec nima dodatnih potnih stroškov (sodba z dne 4. oktobra 2024, zadeve C‑541/20 do C‑555/20, ECLI:EU:C:2024:818, točki 177 in 178).

Če se delovni čas pred vrnitvijo v enega od teh dveh krajev konča v kraju, ki je oddaljen od izbranega kraja vrnitve, obveznost delodajalca, da organizira vrnitev voznikov, vključuje finančno odgovornost za kritje potnih stroškov.

Če se voznik v dogovoru z delodajalcem odloči, da se ne vrne v svoj kraj prebivališča ali v operativni center delodajalca, temveč neposredno v drug kraj, da bi čas počitka preživel v kraju, ki ni eden od dveh krajev za vrnitev iz člena 8(8a) Uredbe, bi moral vse potne stroške do tega kraja in iz njega kriti voznik.

Enaka načela veljajo za voznike, ki imajo kraj prebivališča v tretji državi in jih zaposluje podjetje s sedežem v EU.

Člen 8(8a) se uporablja samo za zaposlene voznike.

V Uredbi (ES) št. 561/2006 ni opredeljeno, kaj označuje delovno razmerje. Če ni sklicevanja na nacionalno pravo, je treba koncept razumeti, kot da ima samostojen pomen, ki temelji na objektivnih dejavnikih.

Pri njegovi razlagi se je mogoče zgledovati po sodni praksi glede podobnih situacij (glej zadeve C-658/18, točka 88 in naslednje; C-147/17, točka 41 in naslednje; C-316/13, točka 27 in naslednje). Določitev obstoja delovnega razmerja bi tako morala temeljiti na dejstvih, ki se nanašajo na dejansko opravljanje dela, in ne na tem, kako stranke opisujejo razmerje. Po mnenju Sodišča je treba o vprašanju, ali je oseba zaposlena ali ne, presoditi glede na objektivna merila, ki so značilna za delovno razmerje ob upoštevanju pravic in dolžnosti zadevnih oseb. Ob tem pa je bistvena značilnost delovnega razmerja okoliščina, da oseba nekaj časa v korist druge osebe in po njenih navodilih opravlja delo, v zameno za katero prejme plačilo.

Čeprav se opredelitev „samozaposlenega voznika“ iz Direktive 2002/15/ES kot taka v okviru Uredbe (ES) št. 561/2006 ne uporablja, se omenjena opredelitev v tem smislu lahko upošteva. Dejavnost, ki se izvaja kot „samozaposleni voznik“ v smislu navedene opredelitve, se ne bi smela šteti kot razlog za delovno razmerje za namene člena 8(8a) Uredbe (ES) št. 561/2006.

Dejansko samozaposlene osebe ne spadajo na področje uporabe člena 8(8a). Vendar je treba osebo, ki je zgolj navedena kot samozaposlena, vendar njena situacija izpolnjuje pogoje, ki so značilni za delovno razmerje z drugo (fizično ali pravno) osebo, za namene člena 8(8a) šteti za zaposleno osebo, zato se zanjo ta določba uporablja.

V skladu s sodno prakso Sodišča je treba voznikov „kraj prebivališča“ za namene Uredbe (ES) št. 561/2006 razumeti kot kraj, v katerem ima zadevna oseba običajno središče svojih interesov (glej sodbo z dne 4. oktobra 2024, zadeve C‑541/20 do C‑555/20, ECLI:EU:C:2024:818, točka 184). Jasno in natančno se nanaša na določen kraj, ne pa na primer na ozemlje države članice kot celote. Kraj prebivališča voznika je lahko na ozemlju Evropske unije ali v tretji državi.

Izraz „operativni center delodajalca, v katerem je voznik ponavadi baziran“ ni opredeljen v zakonodaji EU o cestnem prevozu. Sodišče pa je razsodilo, da ta pojem označuje kraj, kot je zunanja remiza vozil, ki spadajo na področje uporabe Uredbe (ES) št. 561/2006, iz katere zadevni voznik – pri običajnem opravljanju svojih nalog in brez posebnih navodil delodajalca – redno začne opravljati svojo službo in kamor se po koncu službe vrne. Morebitna prisotnost sanitarnih objektov ali prostorov za druženje ali počitek na takem kraju v zvezi s tem ni pomembna. Nasprotno pa se geografska bližina kraja prebivališča tega voznika lahko upošteva, vendar sama po sebi ni odločilna (glej zadevo C-164/23 – Volánbusz, točka 37).

Če ima podjetje sedež zunaj EU, je lahko operativni center v tretji državi, ki je lahko na podlagi člena 2(2)(b) za namene Uredbe le Švica ali država pogodbenica Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru, ki ni članica EU.

V skladu s členom 33(2) Uredbe (EU) št. 165/2014 morajo podjetja hraniti tahografske zapise vsaj eno leto po njihovi uporabi. Podjetje mora urnike dela hraniti eno leto po preteku obdobja, ki ga zajemajo, kot zahteva člen 16(3)(c) Uredbe (ES) št. 561/2006. Evidence o delovnem času je treba hraniti vsaj dve leti, kot zahteva člen 9(b) Direktive 2002/15/ES. Evidence podjetja, ki se hranijo v njegovih prostorih, bi morale biti priložene dokumentaciji o organiziranju vrnitve voznika, saj je ta obveznost predmet preverjanja v prostorih podjetja v skladu s Prilogo I, del B, k Direktivi 2006/22/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2020/1057.

Uredba (ES) št. 561/2006, zlasti člen 8(8a), ki ureja odnose med zaposlenimi vozniki in delodajalci glede organizacije vrnitve voznika „domov“, se uporablja za prevoz blaga ali potnikov po cesti, ne glede na to, ali ima delodajalec vozila v najemu ali v lasti oziroma ali gre za prevoz potnikov ali blaga.

Člen 34(3) Uredbe (EU) št. 165/2014 določa, da države članice voznikom ne naložijo obveznosti predložitve kakršnih koli obrazcev, s katerimi bi potrjevali svoje dejavnosti, kadar niso v vozilu. To vključuje tudi preživljanje rednega tedenskega počitka zunaj vozila. Zato izvršilni organi ne morejo od voznikov zahtevati dokumentov, ki dokazujejo, da rednega tedenskega počitka pred cestnim pregledom niso preživeli v vozilu.

Voznike ali delodajalce je mogoče oglobiti samo za nespoštovanje prepovedi jemanja rednega tedenskega počitka (ali počitka, ki traja več kot 45 ur in je nadomestilo) v vozilu, kadar so zaloteni, da imajo med nadzorom redni tedenski počitek v vozilu.

Cilj člena 8(6) in (6b) je omogočiti vozniku, ki opravlja dejavnosti mednarodnega prevoza na dolge razdalje, da se vrne domov in izkoristi daljši čas počitka, ki je sestavljen iz rednega tedenskega počitka v trajanju najmanj 45 ur in nadomestila za dva skrajšana tedenska časa počitka, ki jih je lahko koristil v dveh predhodnih tednih.

Navedene določbe pa ne posegajo v člen 8(2), ki določa dnevni čas počitka, ki ga mora voznik izkoristiti v vsakem obdobju 24 ur po koncu predhodnega dnevnega ali tedenskega časa počitka in ki se lahko v skladu s členom 8(3) podaljša na redni tedenski čas počitka ali skrajšani tedenski čas počitka.

To pomeni, da čeprav v členu 8(3) ta možnost ni izrecno navedena, to velja tudi za primer, ko se redni tedenski čas počitka koristi skupaj z nadomestili za predhodne skrajšane tedenske čase počitka.
 

V členu 8(6) je navedeno:

„V katerih koli dveh zaporednih tednih ima voznik vsaj: (a) dva redna tedenska časa počitka ali

(b) en redni tedenski čas počitka in en skrajšani tedenski čas počitka, ki traja vsaj 24 ur“ in:

„Z odstopanjem od prvega pododstavka lahko voznik, ki opravlja mednarodni prevoz blaga, zunaj države članice sedeža ima dva zaporedna skrajšana tedenska časa počitka, če ima v katerih koli štirih zaporednih tednih vsaj štiri tedenske čase počitka, od katerih sta vsaj dva redna tedenska časa počitka.“

Izraz „vsaj“ pomeni, da ima lahko voznik več tedenskih časov počitka od minimalne zahteve v referenčnem obdobju dveh ali štirih tednov.

Člen 8(6) vozniku pod določenimi pogoji omogoča, da ima dva skrajšana tedenska časa počitka v dveh zaporednih tednih, nič pa mu ne preprečuje, da bi imel v teh dveh zaporednih tednih druge čase počitka, ki trajajo 24 ur ali več.

Če ima voznik v referenčnem obdobju štirih tednov več kot dva skrajšana tedenska časa počitka, dodatnih skrajšanih tedenskih časov počitka ni treba nadomestiti. Po drugi strani ti ne vplivajo na obveznost nadomestila za dva skrajšana tedenska časa počitka, kot je zahtevano v členu 8(6b). V primeru več kot dveh skrajšanih tedenskih časov počitka je treba skrajšani tedenski čas počitka, ki je najbliže zahtevanemu roku šestih 24-urnih obdobij od konca predhodnega tedenskega časa počitka iz člena 8(6), šteti za skrajšani tedenski čas počitka, ki ga je treba nadomestiti.

Voznik ima lahko na primer v obdobju štirih zaporednih tednov najmanjše zahtevano število tedenskih časov počitka v kombinaciji z dodatnimi časi počitka v naslednjem zaporedju:

teden 1: 45 ur (npr. od sobote do ponedeljka);

teden 2: 24 ur (najpozneje od nedelje do ponedeljka);

teden 3: 24 ur (npr. od srede do četrtka) in 27 ur (najpozneje od nedelje do ponedeljka);

teden 4: 21 + 18 (od petka do nedelje) + 45 ur (najpozneje od nedelje do torka) (v skladu s členom 8(6b) sta časa počitka v trajanju 21 h in 18 h nadomestilo za dva skrajšana tedenska časa počitka, ki jih je imel voznik v tednih 2 in 3 (od nedelje do ponedeljka), medtem ko dodatnega časa počitka v tednu 3 (od srede do četrtka) ni treba nadomestiti).

Možnost, da vozniki v izjemnih okoliščinah prekoračijo dnevni in/ali tedenski čas vožnje, da bi prispeli v kraj prebivališča ali operativni center delodajalca za tedenski počitek ali redni tedenski čas počitka, voznikom ne dovoljuje odstopanja od omejitve najdaljšega 14-dnevnega časa vožnje na 90 ur iz člena 6(3) Uredbe (ES) št. 561/2006.

Novi odstavek 2 člena 12 Uredbe jasno navaja določbe, od katerih lahko voznik odstopa, in sicer sta to člen 6(1) in (2) o omejitvah najdaljšega dnevnega in tedenskega časa vožnje ter člen 8(2) o obveznosti voznika, da v vsakem obdobju 24 ur po koncu predhodnega dnevnega časa počitka ali tedenskega časa počitka izkoristi nov dnevni čas počitka. V vseh primerih mora voznik upoštevati omejitev časa vožnje na največ 90 ur v dveh tednih.

Tako lahko na primer voznik, ki je v danem tednu (prvi teden) vozil 56 ur, vozi dve dodatni uri po 30-minutnem odmoru, da bi prispel domov na redni tedenski počitek. V naslednjem tednu (drugi teden) bo moral voznik poskrbeti, da ne bo vozil več kot 32 ur. To dvourno podaljšanje se bo moralo nadomestiti z enako dolgim obdobjem počitka, ki se bo koristilo v enem kosu pred koncem tretjega tedna, ki sledi prvemu tednu.

Na podlagi drugega in tretjega pododstavka člena 12 lahko voznik odstopa od člena 6(1) in (2) in člena 8(2) ter prekorači dnevni in tedenski čas vožnje. Cilj odstopanja je omogočiti vozniku, da v izjemnih okoliščinah vseeno preživi svoj tedenski počitek „doma“ (to je v kraju njegovega prebivališča ali v operativnem centru delodajalca), ne pa na lokaciji, ki je do dve uri vožnje oddaljena od njegovega „doma“. Dovoljeno je odstopanje od omejitev časa vožnje (člen 6(1) in (2)) in/ali obveznosti, da si voznik vzame dnevni čas počitka v 24 urah po koncu predhodnega časa počitka (člen 8(2)). Včasih, vendar ne nujno, bo moral voznik odstopati od člena 6(1) in (2) ter člena 8(2). Ob drugih priložnostih, ko lahko voznik na primer vozi še eno ali dve uri brez prekoračitve najdaljšega dnevnega časa vožnje, tj. devet oziroma 10 ur, kot je določeno v členu 6(1), in najdaljšega tedenskega časa vožnje, tj. 56 ur, kot je določeno v členu 6(2), je odstopanje omejeno samo na člen 8(2).

Člen 12 pa ne dovoljuje, da voznik odstopa od obveznosti, da se tedenski čas počitka začne najpozneje ob koncu šestih 24-urnih obdobij po koncu predhodnega tedenskega časa počitka, kot je določeno v drugem pododstavku člena 8(6). Odstopanje je zato treba uporabiti previdno.

Če na primer voznik konča svoj predhodni tedenski počitek v ponedeljek ob 8. uri, mora začeti naslednji tedenski počitek v nedeljo ob 8. uri. Če začne voznik voziti v soboto (šesto 24-urno obdobje dela) ob 8. uri in vozi 12 ur (dovoljenih 10 ur + največ dve uri na podlagi odstopanja), lahko ob upoštevanju vseh potrebnih odmorov (v tem primeru skupno dve uri) prispe „domov“ v soboto ob približno 22. uri. To bi vozniku omogočilo, da vseeno začne svoj tedenski počitek v obdobju, zahtevanem v členu 8(6).

Člen 8(2) zahteva, da voznik v obdobju 24 ur od konca predhodnega dnevnega ali tedenskega počitka izkoristi dnevni čas počitka (ki traja vsaj devet ur, če gre za skrajšani počitek, ali vsaj 11 ur, če gre za redni počitek).

Odstopanje na podlagi člena 12 ne dovoljuje skrajšanja dnevnega časa počitka. Lahko pa privede do situacije, ko voznik zaradi podaljšanega časa vožnje (za eno do dve uri), ki ga v izjemnih okoliščinah potrebuje, da prispe „domov“, ne bo mogel končati dnevnega počitka v 24 urah po koncu predhodnega dnevnega ali tedenskega počitka, kot je zahtevano v členu 8(2). V tem primeru je treba dnevni čas počitka končati po obdobju 24 ur od konca predhodnega dnevnega časa počitka, ne da bi se skrajšal, z odstopanjem od člena 8(2). Tak dnevni čas počitka se lahko podaljša na tedenski čas počitka, kot to dovoljuje člen 8(3), če se tedenski počitek začne najpozneje ob koncu šestih 24-urnih obdobij, kot zahteva člen 8(6).

Kot je navedeno v petem pododstavku člena 12 Uredbe, je treba vsakršno podaljšanje časa vožnje na podlagi tega odstopanja nadomestiti z enako dolgim obdobjem počitka, ki ga je treba koristiti v enem kosu skupaj s katerim koli obdobjem počitka v treh tednih od uporabe odstopanja.

Nadomesti se samo dodatni čas vožnje, ne pa tudi odmori.

Če na primer voznik vozi eno uro in pol dlje, kot je dovoljena dnevna omejitev časa vožnje, mora ta podaljšani čas vožnje nadomestiti z dodatno uro in pol časa počitka ob enem izmed tedenskih ali dnevnih časov počitka, ki jih koristi do konca tretjega tedna, ki sledi zadevnemu tednu.

Prvi odstavek člena 7 zahteva, da voznik vzame odmor najpozneje po štirih urah in pol vožnje. Ta odmor mora slediti takoj po vožnji.

Voznik, udeležen v vožnji z več vozniki, lahko vzame 45-minutni odmor v premikajočem se vozilu, če ne pomaga vozniku, ki dejansko vozi vozilo.

Ker sedanje različice tahografov ne omogočajo beleženja odmorov v premikajočem se vozilu, velja med izvrševalci splošna praksa, da se zaporedno 45-minutno obdobje voznikove razpoložljivosti v primeru vožnje z več vozniki šteje za odmor.